S Foersterjem sva po ure in ure sedela na tisti moji klopici pred župniščem - v šali sva jo imenovala kar »glasbena klopca« - ter razpravljala pretežno o glasbi.
»Moral bi priti k meni v Ljubljano na inštrukcije,« mi je vedno rekel ob slovesu. »Napisal bi takšne pesmi, da bi bil svetovno znan skladatelj.«