Sprehajal se je po dvorišču gor in dol ko kakšen baron. Tu in tam je kavsnil kakšno travo, tu in tam je zbrskal med peskom kakšno zrnje, drugače pa se je vedel kakor velik dostojanstvenik, ki mu ni para na svetu.
Beločopec je ob atovi kretnji samo vzravnano vzdignil glavo in pogledal proti meni, kakor da ugiblje, ali bi bil zanj primeren gospodar.