Ko sta brata odhajala v svet, se mi je zmeraj zdelo, da sta kakor odraščajoča, ki rada poletita iz domačega gnezda, še raje pa se vračata vanj. Najlepše je bilo zato tedaj, kadar smo bili zbrani vsi doma, ko je bil veliki tuji svet daleč od nas, ko nas je grela toplina rojstnega doma.
»V svet vodi sto poti, domov ena sama...« je večkrat rekel ata in pri tem dajal za zgled domače golobe.