Da je strah živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega leta, so veliko pripomogli starejši. Tudi moja starejša brata, ki sta se vsak zase spopadala s strahovi, sta skrbno pazila, da sta svoja srečanja s strahovi prenesla na mlajši rod. Sam sem se tistega velikega zunanjega strahu znebil zelo zgodaj, verjetno precej tudi po zaslugi tega, ker sem odraščal za bratoma in mi je bila vsaka njuna izkušnja bližnjica do pravega spoznanja.