Tu in tam je kakšen strah pokukal v mojo sobo kar skozi okno v prvem nadstropju, včasih pa se je zgodilo, da me je počakal z žarečimi očmi kje v bližini doma. Da je strah živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega leta, so veliko pripomogli starejši. Tudi moja starejša brata, ki sta se vsak zase spopadala s strahovi, sta skrbno pazila, da sta svoja srečanja s strahovi prenesla na mlajši rod.