Največ jih je bilo ovitih v bele rjuhe, stali pa so na velikanskih nogah. Tu in tam je kakšen strah pokukal v mojo sobo kar skozi okno v prvem nadstropju, včasih pa se je zgodilo, da me je počakal z žarečimi očmi kje v bližini doma. Da je strah živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega leta, so veliko pripomogli starejši.