»Vandraj, vandraj, vandrovc moj, saj ti lunca sveti, kam pa šel boš spat nocoj, ko si sam na sveti...«
Ko smo igro prvič poslušali - zbrali smo se pri sosedu, ob velikem radijskem sprejemniku - je bil atu najbolj všeč verz, ki je govoril o tem, da je vandrovcem hudo, če jim nič ne odrine kmet. Ata je bil nadvse ponosen na to, da vsaj lačni nismo bili velikokrat.