Je resnično tisto, kar doživljam skupaj z domačimi, kar mi dajejo starši in bratje, kar mi podarja prijatelj, ali pa je res samo tisto, kar sprejemam od zunaj, iz zunanjega sveta, ki vdira v mojo notranjost kakor kristalni čisti izvir izpod gora? Je pametnejše poslušati najbližje, zaupati najbolj iskrenim prijateljem, se družiti s svojo okolico, ali pa je bolje sprejemati tisto, kar so drugi ustvarili v najtrših razmerah, kar je drugim privrelo na dan v času najglobljega premišljevanja, kar je drugim nastalo kot biser v školjki življenja?