Imeti bi morali pouk, pa smo bili prosti, sonce je tako bogato razsipavalo žarke, da smo bili vsi kakor prerojeni do zadnjega vlakna, pred nami pa so bili trije prosti dnevi v hribih.
»Ali ni prelepo!« smo vsi obstali kakor vkopani, ko smo pridrveli na rob Velike planine in se zagledali v neskončne travnate dobrave. Vmes so se svetila jezerca kakor božja očesca, ob njih pa so bile posejane lesene koče.