Že ob koncu februarja, ko je začel popuščati najhujši mraz, se je začela potikati naokrog vsa nemirna, nikjer ni imela obstanka, pritekla je k meni, pa se je spet izgubila, lovila je vsevprek in brez načrta.
Ker so mački odkrili, da naša Pika spi včasih pri meni, so se pod mojim oknom začeli na veliko oglašati njeni snubci z glasnim: fe‐bru‐aaar. Zavijali so noč za nočjo kakor lačni dojenčki.