Ne samo, da se je razgrela velika lončena peč, lepo je tudi zadišalo po smolnatem lesu in mehkem dimu po vsej domačiji. Ko je mama zamesila kruh, smo hodili po prstih po hiši, kot da bi se bali prebuditi vseh tistih sedem prijaznih škratov v pletenih peharjih. Ko je po peki vso hišo napolnil vonj svežega kruha, smo se počutili kakor grofje, ki nam nihče ne more več do živega.