»Zdaj si res že toliko velik, da bi lahko imel svoje smuči...« me je premeril od glave do peta nekega poznopoletnega večera, ko sva ostala sama v naših Jelšah. V tem gozdiču za Tunjico so rastle predvsem jelše in nizko grmičje, vmes pa se je košatil kakšen in kakšen jesen. Hodila sva od debla do debla in pregledovala, katero bi bilo uporabno za nas. nazadnje sva se ustavila pri debelem jesenu.