Nekdo na Tolminskem je vedel. Vsak večer je z grozo bral odstavke iz tedaj veljavnega kazenskega zakonika, po cesarju imenovane ‒ C. C. C., v nemo grozo svoje tihe sobe in si ruval še zadnje sive lase, ubogi podmelški župnik ... *
Ni se zgodilo po naključju, da sta si pogledala predsednik komisije Porzia in kmet iz duše v dušo, človek človeku.