V praznoti duše se hoče ogreti ob Onem, ki visi z razpetimi rokami, ob prijatelju in znancu. Pogovoril bi se z njim, vprašal Ga, od kod ta strah, ta plehkoba, praznota in stud. Objel bi v duhu trpinčevo sveto telo, poljubil rane, trnje in osinjele konce odrevenelih prstov.