Od prve hiše gori je zaslišal jok komaj teden starega dojenca. »Kako spi žena,« je mrmral nejevoljno, »da ne sliši?« Dojenčkov jok je prebudil v njem občutje tistega bremena, ki ga je težilo: bolečino strašnega usmiljenja z vsemi nebogljenimi, z otroki, ki ne vedo, kaj je greh, z ženskami, ki topo doje in so lačne, z moškimi, ki bi jokali, pa kolnejo, celo z galjoti, ki nimajo svetega Duha.