Prečudno ga je poduhovilo, ko je sanjal prvemu jutru naproti, uživaje mlado luč, ki je začela drhteti daleč na vzhodu, rastla valujoč kakor bolečina v kosti ali kakor misel, ki se spočenja iz motnega občutja vse določneje v strašno jasnost: »Pod božjo mislijo smo!« Prevzemala ga je lepota zemlje. Čutil je v nekaki slutnji, da je ne bo imel več dolgo.