Doživljal je v teh nočnih urah pod milim nebom svet, ki ga dotlej ni poznal, glasove, ki so bili vse drugi mimo onih, ko je jutro in dan. Prečudno ga je poduhovilo, ko je sanjal prvemu jutru naproti, uživaje mlado luč, ki je začela drhteti daleč na vzhodu, rastla valujoč kakor bolečina v kosti ali kakor misel, ki se spočenja iz motnega občutja vse določneje v strašno jasnost: »Pod božjo mislijo smo!« Prevzemala ga je lepota zemlje.