Nekaj trenutkov pozneje je sedel z bunko na glavi za bogato obloženo mizo. Stregla mu je gospa Marjuta, vdova po dacarju, brez otrok, a očividno ne brez prihrankov. se je mirno in vdano trpno vdajal svoji usodi, ki je hotela, da je prišel kot birič brez strehe in službe pod gostoljubno streho svoje davne znanke, ki ji je nekoč dvoril, pozneje včasih sanjal o njej, ne da bi prav dobro vedel, ali še živi in kako ji je.