Ko je zaostal za čepovanskimi in lokvarskimi uporniki, so ga obšle v samotah nad Grgarjem zopet žalostne misli. Na desno roko je štel tiste tolminske kmete, o katerih je sodil, da so mu dobri, na levo pa je imel one, o katerih bi se bil za »njega« dušo zaveril, da ga imajo v dobrem spominu. Na levo roko je naštel toliko, da je mogel zaključiti: »Pa če bi bilo vsakega le za čevelj, dovolj jih je, da me iz kože denejo, kakor da bi me iz potne srajce potegnili.«