Edini Skoračnikar je nekaj mrmral, da je za zidom pripravneje, kamor konji ne morejo. On in še nekaj drugih, ki jih je Skoračnikar kaj lahko in hitro pridobil zase, so zasedli zid, drugi pa so se v svojih širokih klobukih zgnetli pred pokopališčem vzdolž ob zidu v nekako četverokotno gručo, ki se je kakor od lastne teže rahlo bočila niz breg. Komaj so se ljudje tako strnili, že je bilo čuti po solkanski vasi peketanje.