»Kako pa,« so umeli ljudje, zlasti mlajši, ki so poznali trohico bojne rabe s sejmarskih pretepov, kjer je veljal za »dobrega« tisti, ki se je zidu držal. Edini Skoračnikar je nekaj mrmral, da je za zidom pripravneje, kamor konji ne morejo. On in še nekaj drugih, ki jih je Skoračnikar kaj lahko in hitro pridobil zase, so zasedli zid, drugi pa so se v svojih širokih klobukih zgnetli pred pokopališčem vzdolž ob zidu v nekako četverokotno gručo, ki se je kakor od lastne teže rahlo bočila niz breg.