Morjak je nesel glasove zvonov od strani, od Svete nad Krombergom, iz Solkana in od Šent onstran pod golim gruščem Valentinove gore. Prečudno se je zlilo to zvonjenje v eno samo pesem, ki je trepetala, glušela pa zopet šumela, kakor je že potegnil veter, in legala skoraj otipljivo nad sončno ravan, ki je gnala čudno zgodnje pomladno cvetje, kakršnega hribovci in gorjani doma niso bili vajeni. Pod vplivom te pobožne pesmi zvonov je začutilo marsikatero preprosto srce lepoto kraja, vremena in sonca, ki so v njem rdela nizka, cvetoča mandljeva drevesa.