sicer ni bil povšeči zet, a hčeri edinici kot vdovec ni mogel nasprotovati, da ji ugaja mladenič, ki je o njem govorila vsa Tolminska kakor o čudovitem junaku in in ki se je moral paziti biričev in tolminske gospode. Ne da bi se menila mlada dva za, sta se igrala po svoje. Tedaj je vstal Duša in dejal trudno: »Pojdem.«