ju je poznal. Kadarkoli je človek le besedo zinil, ki je bila v zvezi s postavno gosposko, pa najsi bo cesarsko ali duhovsko, galjotsko iz Tolmina ali kapomaško iz Čedada ali rozaškega kloštra, vselej sta teta in previdno umolknila. To njiju posebnost vedoč, je pomislil, kako bi vendar navel pogovor na gosposko in povedal, kar je bil obljubil, da bo, in za kar je celó nekaj kmetiških grošev na roko dobil.