Zvon je brnel žalostno od daleč, uglašen v pesem brenčečih medenih muh, ki so se kakor sipale s polj, da se otmó pred bližajočo se nevihto in nevarnostjo.
Duša je domolil in se ozrl po starcu, ki mu je ležal na rumenem licu izraz zadnjega miru in brezmejne vdanosti. »Oče,« je vzkliknil, »zdaj pojdem, pa tudi vi podvizajte domov, da vas ne ujame ploha.«