Res je pa le, da je bila še vselej kakšna nesreča, kadar sem te videl pa srečal. Tistega čiginjskega, ki mi je po sestri v žlahti, Bog mu daj mir, če ni več živ,, mislim, si se tudi držal kot klop, da je fant potem tako žalostno prepal ... « Duša ni odgovoril, v oči pa mu je stopilo nekaj, da je začel mežikati, kakor bi ga slepilo sonce. Tisti čas se je oglasil zvon pri Svetem.