Uljnjak, ki je le deloma še rojil, pa stari čebelar, ki je le na pol še živel, sta bila tako izraz ene same strašne žalosti, ena sama bridkost v dveh likih. Prečudno sta ponazarjala zadnje dogodke v eni onih žalnih iger, ki so prav spričo svoje vsakdanjosti tako grozotne, da segajo v mozeg in sanje, pa jim človeško srce vendar niti pravega imena ne ve ... Zdajci se je čebelar zganil.