Če pa je zdaj pa zdaj dvignil motne oči, je pogledal prav gotovo le po panjih, nekako bridko se izogibaje, da ne bi videl mimo ene vrste roječih pet jalovih. Pa jih je zopet in zopet moral gledati in je zopet in zopet povešal pogled pa se togo zamišljal sam vase, v svojo težko osamelost in bridko onemoglost. Uljnjak, ki je le deloma še rojil, pa stari čebelar, ki je le na pol še živel, sta bila tako izraz ene same strašne žalosti, ena sama bridkost v dveh likih.