Komaj se je bilo vzdignilo sonce iz jutra proti poldnevu, že je zalila dušeča soparica vso tolminsko kotlino in kar vidno kipela iz zrelih polj in prisojnih lazov. Sonce še ni bilo posušilo v odsojnih krajih, ko so se že začele gostiti meglé v Pečeh za Mrzlim vrhom in nad Žabčami. Pred tem temnim in vedno težjim zastorom je ležala v moreči prigrelici tolminska globel med Kozlovim robom, Bučenico, Jalovnikom in, razpaljena kakor žèkno.