»In tako dalje,« je rekel znova in sitno grof in zamahnil z roko. »In tako dalje,« je ponovil sodnik, ne da bi oponašal, marveč, kakor je bilo zapisano. »Da si upamo,« je bral nato, »Vašemu Veličanstvu nevredni podložniki, v največji ponižnosti predložiti to naše močno nevredno pismo, k temu nas silita najhujša potreba in pa periculum in mora.*