Sin ga je skrbel pa je prosil, naj sporočim tistemu fajmoštru na Vipavskem, ki mu je v žlahti, naj se za božje ime usmili otroka. Lej, pa se fant zdaj res šola v Gorici, Bog mu srečo daj, in da bi tudi kot gospod naše misli ostal. me je tedaj za roko prijel in sem mu moral priseči.«