Bulječ togo predse je vzdihal in venomer izgovarjal dvoje imen za dvoje mrtvih bitij, ne bi li morda vsaj kot polnočni senci vstali za trenutek pogledom samotnega in obupajočega ... Na vzhodu se je. Oster petelinji glas je udaril onstran od Loga. Čuti je bilo šumenje vetrov, ki so gnali visoke oblake in šumeli v bukovih mejah nad vasjo.