Bog bo obudil čudež po njem s svojo močno sveto besedo, z dotikljanjem njegove roke, z močjo, ki se bo prelila iz njegovega telesa v bolno žensko, v tem strašnem novem zakramentu, v tej skrivnosti, ki je kakor tista obredna pri povzdigovanju, ko Gospodova beseda v njegovih svečeniških ustih izpreminja vino v kri in kruh v meso...
Tako je ves onstran; večji, višji, močnejši mimo nebeških moči, srečen in blagoslovljen do smrti. Nepoznano ugodje se mu prelija iz duše v telo, v vse čutnice mu grabi nekakšna sveta poltenost, narašča, kipi in vpije po skrivnostnem spočetju.