»Et vidi quattuor angelos stantes super quattuor angulos terrae tenentes ventos terrae...« gre vikarju korak po besedah iz Razodetja; brez smisla, igrivo in razdražen jih ima v ušesih, na ustnicah in v omočeni duši. »Quattuor angelos super angulos, angelos, angulos...«
Pa mu vstane v živem prividu slika: štirje trpki, topi, mišičasti možje s surovo hladnimi lici, vsak z nabreklim mehom ob sebi. Boreas, Subsolanus, Auster in Eurus. Mehovi, ki se nanje naslanjajo, kakor na blazine, škripljejo kakor dude in kuhajo oblake in temó.