Pa je človeška, kakor za vsem, kar izgubiš, za zdravim zobom v ustih, za prožno nogó. Močnó jalova je namreč ta sreča starih let. Ne vidim, da sem hladán, ko lipov bog; da sem mutilatus, čutim, in brez blagoslova, ki nisem, kakor sem, iz boja, le iz takega reda v prirodi, da se še močnejši unese in še lepša usuši, prava senéna lonica, ki v lazu stoji pa jo deževje pere, da trohni od znotraj in od zunaj prhni.