Pa ne sliši samo, kar vidi po oglarjevi besedi: kakor grablje v listju je moža posnel plaz s poti v grapo pa se je nato ves božji ljubi dan ril in kopal kakor iz snegov, brodil po vodah, lezel po štirih, prhal ko moker pes in srečno prišel. V toplem sočutju gleda vikar na moža, prime ga za rame in potisne na stol. Ukaže, naj mu dadé jesti in piti.