»Hujše in nadležnejše,« ponovi duhovni naglas z občutjem močne samozavesti, da mu skušnjava poltenih misli in vrele krvi ne nagaja več, da ni več v njem tiste strašne sle, ki seka v meso in mozeg.
»Svinja... sus famelice! No moreš več podnetiti,« mrmra s sveto škodoželjnostjo o duhu nečedne sle, ki se ga je naučil bati se in krotiti ga z močnim odrokom in sveto molitvijo, s postom in mrtvičenjem; plane bojevito, a se zruši na stol in ové vse svoje telesne slabosti in usahle moči.