Vikar kar vidi: otrok vleče za vrv, je zmajal zvon, pa mu ga burja pridržuje in ne pusti, da bi se razgibal jezik v bronastem klobuku. Črn se je obesil na težko železno kepo, otrok se zastonj muči, visi krčevito na vrvi in ne zmore. Do trde noči se bo, sirota, otepal, toliko zvest cerkvenec je že, molil in vekal v praznem boju.