Svojega varovanca je poslal v farno cerkev pri Svetem v dobravi pod trgom, da bi mu uro Gospodnje smrti na križu odzvonil, pa se zdaj muči v bridkem dvomu, ali je prav storil, da ni šel sam, marveč da je poslal otroka zvonit, ki mu utegne peklenski zvon pridržati in z močno južno ustaviti, z vetrom takim od morjá, ki že dve noči in ves dan vleče, oblake nizko med goré potiska in snegove sčinoma pobira, da od povserod vode bobnijo in plazovi grmé.
Starec vidi vse, kar misli, tako živó, da mora sam pri sebi naglas povedati.
»Štirje angeli, ki vetrove držijo,« vprašuje po besedi iz strašnega razodetja o Sodbi, »ali so jih za zadnje izpustili?«