Brez glasu je pelo le sonce, vonj, nebo in bridko živa barva zelenih lazov. Morda pa se je le mlademu cerkovniku tako zazdelo, da ni slišal ne hripavega petelinčka, ki se je oglašal iz župnikovega kurnika, ne zamolklega šumenja vode v pod bregom ne motne jeke, ki je valovala z napetih senožeti nad vasjo navzgor v višave na. Mladi človek se je bil v resnici kar izgubil v opazovanju življenja pod seboj na vasi.