V topli, prijetno zatohli gorkoti visokega sonca v osojnih tleh je bil ugasnil za nekaj trenutij še zadnji glas. Brez glasu je pelo le sonce, vonj, nebo in bridko živa barva zelenih lazov. Morda pa se je le mlademu cerkovniku tako zazdelo, da ni slišal ne hripavega petelinčka, ki se je oglašal iz župnikovega kurnika, ne zamolklega šumenja vode v pod bregom ne motne jeke, ki je valovala z napetih senožeti nad vasjo navzgor v višave na.