Opijali pa so se pri njem biriči in cestni ljudje: ciganski kleriki in klateži, ki pa so od leta do leta bolj ginili in je skoraj en sam še, tolminski, kljuboval železni roki novega višjega dijakona in krožil po tolminskih hribih, barantal za maše in prodajal odpustke. Prav ta sloviti klatež, il prete ‒ veseli duhovnik ‒ imenovan, je stal ta trenutek, ko sta prišla mitničar in, na lestvi pred gostilno in pribijal gostil niški obesek nad vrata. Od spodaj ga je gledal krčmar sam, se po kratkih nogah in se smejal hrupno, da se mu je stresal koničasto debeli trebuh.