Z bridkim pomilovanjem je šel za njiju besedami in se razveselil, ko je zdajci planil župan iz svoje mirnosti in začel moža poučevati, kakor je bolje vedel. »Daj,, daj,« je čustvoval župnik, »postavi se, da bosta videla, kaj vse veš in da nisi zastonj župan.« Ko pa se je tudi župan nekaj krati ozrl po njem v dvomu, kako, je bilo župniku še prijetneje.