Samo rahel dih nečesa sladkega je blažil to smrdljivo vežo, prepojeno z živalskimi duhovi po zanikrnem pijancu. Bil je to še neugasli vonj belih rož, ki jih je prinesel nekdo v to vežo in jih potisnil v vodo, ki se je nabirala v zamašenem lijaku. Nagonsko jih je otipala v temi in poglobila vanje svoj obraz, da so se razsule: zadnji spomin skrivne, ukradene sreče, ki sta jo užila v teh prostorih župnikova in njen ljubček ...