Tagliatova dekla je smuknila s ceste v mokrotno vežo. Samo rahel dih nečesa sladkega je blažil to smrdljivo vežo, prepojeno z živalskimi duhovi po zanikrnem pijancu. Bil je to še neugasli vonj belih rož, ki jih je prinesel nekdo v to vežo in jih potisnil v vodo, ki se je nabirala v zamašenem lijaku.