Bila je druga pomlad na Tolminskem, revnejša s cvetjem, a bogatejša z vonji trpko zrele sile, vlažne moči. Takrat je župnik zadihal na polno, zajel jutra, kakor s korcem vode iz korita, otresel starost raz sebe, se razmahnil in bil stari gospodar in pastir svojih duš. Deset mož iz dvanajstije je stalo pred njim in jih je štel, kakor da jih moli iz litanij: », Izaija,,,,,,, in!