Zjutraj se je dvignila z lazov, težka megla; posijalo je sonce, čisto, novo, kakor pomladnje. Bila je druga pomlad na Tolminskem, revnejša s cvetjem, a bogatejša z vonji trpko zrele sile, vlažne moči. Takrat je župnik zadihal na polno, zajel jutra, kakor s korcem vode iz korita, otresel starost raz sebe, se razmahnil in bil stari gospodar in pastir svojih duš.