Župnik se je ozrl po njem in mu prikimal dobrohotno. Tedaj šele so se vsi smejali in župan je gledal vedro vzgibano, kam bi pljunil. Župnik je zaklical po veži proti kuhinji: »Kos kruha odreži,, za tega otroka, ki koze pasti ne zna pa jo pasti mora, kakor jaz svoje kozle.«