Župnik je bral slovkova je, krčevito: »Solea frenare il mio caldo, non turbare il viso sereno; Non posso più: di m′ài tolto il freno, E l′, desperando, á preso ardire.« Župnika je obšel občutek, kakor da mu je nekdo nevidni neskončno bolj surovo kakor grof udaril v lice in da je rekel nekdo neskončno bolj bridko besedo kakor Tagliat. Strašna bolečina se mu je utrgala ob srcu.