Sedela je na vrtu pri kamniti mizi ob košarici nabranega sadu, sanjala sama vase in se poigravala med sadjem s prsti. Trudno slastno se je vsesala zdaj pa zdaj s svojimi ustnicami v krhko meso, izbrusila peško in zajela zopet iz košarice. In ko je še zajela, je začela rediti sad ob sadu, da je vzraslo na mizi pred njo ime, ki ga je nosila vrezano v droben prstan in ga natikala tajno, kadar je legla zvečer v svoji tihi sobi v čudne, bridko sladke sanje.